Samozaposlitev postaja vedno bolj priljubljena oblika zaposlitve, ob vstopu v podjetništvo pa se mnogi sprašujejo, katera oblika samozaposlitve se jim najbolj izplača. 

Mnogi še vedno ne razumejo najbolje, da pravnih razlik med navadnim, popoldanskim ter s. p. z normiranimi odhodki ni; gre le za drugačno plačevanje oziroma kritje socialnih prispevkov v prvem ter drugačen način poslovanja v drugem primeru.

Nekateri so prepričani, da se popoldanski s. p. in s. p. z normiranimi stroški izključujeta, vendar temu ni tako, saj podjetnik tudi v popoldanskem s. p. lahko posluje na podlagi normiranih odhodkov, prav tako pa je tovrstno poslovanje mogoče tudi v družbah z omejeno odgovornostjo (d. o. o.).

Poslovanje s. p. z normiranimi odhodki

Normirani s. p. pravno formalno ne obstaja. Normiranost pomeni le drugačen način poslovanja. Podjetnik lahko z normiranimi odhodki posluje v vseh oblikah, torej če ima navadni s. p., popoldanskega, ali pa družbo z omejeno odgovornostjo. Že sama beseda “norma”, iz česar beseda “normiranost” izhaja, nam pove, da je podjetnik pri poslovanju z nečim omejen oziroma določen. Omejen je s tem, da prihodki na letni ravni ne presegajo 50 oziroma 100 tisoč evrov. 50.000 evrov je meja v primeru, da podjetje nima nobenega zaposlenega, vključno s samostojnim podjetnikom (velja za navadni s. p.), za polni delovni čas in vsaj pet mesecev v letu. Če je v katerikoli obliki podjetja kdorkoli zaposlen za polni delovni čas in več kot 5 mesecev v koledarskem letu, je meja, do katere lahko podjetje posluje na podlagi normiranih odhodkov, 100.000 evrov prihodkov.

1. S. p. z normiranimi odhodki se izplača podjetnikom, ki nimajo visokih stroškov. Teh je čedalje več, razlog pa je zagotovo tudi v ugodnejši obdavčitvi, saj se je efektivna obdavčitev za t. i. normirance znižala za dva odstotka (iz šest na štiri odstotke). Višina normiranih odhodkov se je iz 70-odstotkov povišala na 80-odstotkov vseh prihodkov, kar pomeni, da podjetnik uveljavlja 80 odstotkov prihodkov kot normirane stroške, preostalih dvajset odstotkov prihodkov pa se obdavči z 20 odstotno davčno stopnjo. Za d. o. o. veljajo isti pogoji z izjemo obdavčitve ostalih prihodkov, ki v letu 2016 ostaja 17-odstotna.

Navadni s. p.

O samozaposlitvi govorimo takrat, ko  fizična oseba opravlja neko registrirano dejavnost v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1). Fizična oseba torej registriran dejavnost na podlagi Standardne klasifikacije dejavnosti (SKD 2008), zanjo pa mora ob registraciji upoštevati tudi pogoje, ki so za izvajanje dejavnosti potrebni.

Če je pri tem polno samozaposlena, si sama plačuje tudi socialne prispevke v višini 355,36 evrov mesečno (velja od februarja 2017). Ti stroški pa so izključno ob prvem vpisu v poslovni register nižji! Samozaposlite se lahko za polni delovni čas, tj. 40 ur na teden, lahko pa tudi za polovičnega (20 ur na teden) oziroma kako drugače krajšega od polnega. Ob tem velja predpostavka, da morate biti za ostalo razliko v delovnem času zaposleni pri drugem delodajalcu (izjema so starši z odločbo o skrajšanem delovniku zaradi starševstva).

Razlika med navadnim in popoldanskim s. p.

Pravni status in obveznosti med t. i. navadnim in popoldanskim s. p so za obe obliki s. p. enake. Razlika je le v višini prispevkov. Pogoj za odprtje popoldanskega s. p. je, da je oseba nekje drugje že zaposlena za polni delovni čas (40 ur na teden) in je pri delodajalcu že socialno zavarovana. Kljub temu pa tisti, ki ima popoldanski s. p., plačuje pavšalne prispevke za tri zavarovanja – za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri opravljanju dejavnosti, prispevek za zdravstveno zavarovanje in prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Od aprila 2017 dalje ta skupaj znaša 66,25 evra.

Sicer pa podjetnik tako pri popoldanskem,  kot pri navadnem s. p. , odgovarja za obveznosti svojega statusa z vsem svojim premoženjem. Pri obeh oblikah s. p. podjetnik izdaja račune, vodi poslovne knjige in lahko zaposluje sodelavce.

Povzeto po prispevku data.si