Pojav socialne države sega v pozno 19. stoletje, v čas industrializacije, ko so bili sprejeti določeni ukrepi v smeri odprave revščine in so se uveljavile socialne pravice, ki so zaposlene ščitile pred nesrečami pri delu, ter je prišlo do uvedbe socialnega zavarovanja - pokojnin, nacionalnega zavarovanja za socialno varnost nezaposlenih in zdravstvenega varstva zaposlenih^[1]. Razvoj socialne države in kasneje države blaginje se je nadaljeval in je največji razpon doživel po drugi svetovni vojni, predvsem v t.i. zlatem obdobju države blaginje do leta 1970, ko se je oblikovala »skrbstvena vloga« države. V tej fazi je veljalo prepričanje, da obsežnejša država blaginje (z zagotovljenimi denarnimi in storitvenimi oblikami pomoči za državljane) spodbuja povpraševanje na trgu dela, vlaganja v znanje in izkušnje. V 1980tih letih pa je prišlo do preusmeritve poudarka od skrbstvene vloge države k iskanju možnosti za nižanje stroškov (izdatkov iz proračunov) držav. Razmerje med (ekonomsko) učinkovitostjo in (socialno) varnostjo se je zaostrilo, kar je vodilo v omejevanje države blaginje in blaginjskih izdatkov. Pogosto se je začela omenjati t. i. kriza države blaginje, kar je pomenilo ponovno vrednotenje ravnotežja med pravicami in dolžnostmi upravičencev do socialnih prejemkov. Iz predhodne sistemske skrbstvene vloge so se države usmerile bolj v individualistično perspektivo reševanja socialnih težav (revščine). Od koncepta blaginje brez pogojevanja (»welfare«) je začel prevladovati prehod h konceptu blaginje preko dela (»workfare«) (Trbanc, 2019; Kopač, 2004; Fulcher, 2010; Lødemel in Moreira, 2014; Leskošek in Dragoš, 2014; Lessenich, 2015).

Kot odgovor na ekonomsko in moralno krizo države blaginje se je pojavila in uveljavila paradigma aktivacije oz. pristop aktivacije 'pasivnih' prejemnikov socialnih pomoči. Koncept aktivacije se je sprva oblikoval znotraj politike zaposlovanja, nato pa se je postopoma razširil tudi na druga področja, med drugim tudi na področje socialne politike (Lødemel in Moreira, 2014). Pričela se je poudarjati potreba po prehodu od t. i. pasivnih politik držav blaginje, ki socialne stiske in (dolgotrajno) brezposelnost blažijo predvsem z dodelitvijo denarnih prejemkov (z zagotavljanjem osnovnega dohodka za preživetje), k aktivnim politikam, ki preko storitev zaposlovanja in usposabljanja stremijo k aktivnemu vključevanju brezposelnih in neaktivnih v ekonomsko in družbeno življenje (Van Berkel in Van der Aa, 2005). Princip aktivacije za zagotavljanje posameznikove aktivne vključenosti v družbo in družbene procese poudarja pomen plačanega dela oz. zaposlitve – pomembno je, da posameznik aktivno sodeluje na trgu dela. Kot tak je princip aktivacije način ohranjanja obstoječe zasnove sistemov socialne varnosti, ki temeljijo na tesni povezavi socialne zaščite in sistema dela (zaposlitve). Aktivacijska politika predpostavlja, da je aktivno življenje in participacija boljše kot pasivno prejemanje socialnih transferjev, in to tako z vidika posameznika kot z vidika družbe (sistema).

Mnogi avtorji (začenši s skandinavskimi) so aktivacijo začeli razumeti širše od poudarjanja zgolj plačanega dela za vključitev v družbo. Leta 1999 se je zaradi težavnosti zaposlovanja težje zaposljivih oseb, ki potrebujejo prilagojene programe in za katere pogosto cilj tržne zaposlitve niti ni realno izvedljiv, prvič pojavil pojem socialne aktivacije. Slednji aktivacijo opredeli kot sodelovanje v družbi ne le preko plačanih oblik dela, temveč tudi neplačanih (Van Berkel, Coenen in Dekker, 1999). Socialno aktivacijske politike se za razliko od večine aktivacijskih politik, ki v središče postavljajo najprej delo oz. zaposlitev, osredotočajo na osebo kot celoto in aktivacijo razumejo kot večdimenzionalen pristop za ponovno vključitev ljudi na trg dela in v družbo. Socialno aktivacijo razumejo kot vlaganje v zmožnosti ljudi za dosegljive nivoje funkcioniranja na različnih področjih življenja (EC, 2007). Pristop socialne aktivacije poudarja krepitev moči oseb, ki tvegajo socialno izključenost, preko različnih družbenih aktivnosti in grajenje njihovih kompetenc z namenom zagotavljanja socialne vključenosti. Hkrati pa je posredni namen socialne aktivacije še vedno tudi izboljšati zaposljivost oseb in posledično (kadar je možno) tudi zaposlitev (Trbanc idr., 2015).

^[1] V Angliji je bil leta 1601 sprejet Zakon o pomoči revnim, leta 1834 pa Zakon o revščini, ki je predvidel skrb države za dela nezmožne in tiste, ki si dela sami ne morejo najti. V Nemčiji se je industrializacija hitro razvijala in je imela močno razvito delavsko gibanje, kar se je odražalo v 1881 leta razglašenem Zakonu o državnem socialnem zavarovanju, Bismarck pa je leta 1889 predložil Zakon o socialnem zavarovanju delavcev (Rus, 1990). 

Vir: Smernice za krepitev partnerstva na področju socialne aktivacije, projekt 2SoKroG, Interreg V-A SI-HR, marec 2019

Povzela:

dr. Klavdija Rižnar
ZRS Bistra Ptuj, vodja projekta 2SoKroG