Socialna država in razvojni premik v smer aktivacije / Socijalna država i razvojni pomak u smjeru aktivacije

Pojav socialne države sega v pozno 19. stoletje, v čas industrializacije, ko so bili sprejeti določeni ukrepi v smeri odprave revščine in so se uveljavile socialne pravice, ki so zaposlene ščitile pred nesrečami pri delu, ter je prišlo do uvedbe socialnega zavarovanja - pokojnin, nacionalnega zavarovanja za socialno varnost nezaposlenih in zdravstvenega varstva zaposlenih . Razvoj socialne države in kasneje države blaginje se je nadaljeval in je največji razpon doživel po drugi svetovni vojni, predvsem v t.i. zlatem obdobju države blaginje do leta 1970, ko se je oblikovala »skrbstvena vloga« države. V tej fazi je veljalo prepričanje, da obsežnejša država blaginje (z zagotovljenimi denarnimi in storitvenimi oblikami pomoči za državljane) spodbuja povpraševanje na trgu dela, vlaganja v znanje in izkušnje. V 1980tih letih pa je prišlo do preusmeritve poudarka od skrbstvene vloge države k iskanju možnosti za nižanje stroškov (izdatkov iz proračunov) držav. Razmerje med (ekonomsko) učinkovitostjo in (socialno) varnostjo se je zaostrilo, kar je vodilo v omejevanje države blaginje in blaginjskih izdatkov. Pogosto se je začela omenjati t. i. kriza države blaginje, kar je pomenilo ponovno vrednotenje ravnotežja med pravicami in dolžnostmi upravičencev do socialnih prejemkov. Iz predhodne sistemske skrbstvene vloge so se države usmerile bolj v individualistično perspektivo reševanja socialnih težav (revščine). Od koncepta blaginje brez pogojevanja (»welfare«) je začel prevladovati prehod h konceptu blaginje preko dela (»workfare«) (Trbanc, 2019; Kopač, 2004; Fulcher, 2010; Lødemel in Moreira, 2014; Leskošek in Dragoš, 2014; Lessenich, 2015).

Pojava socijalne države potječe s kraja 19. stoljeća, tijekom razdoblja industrijalizacije, kada su poduzete određene mjere za uklanjanje siromaštva, a uvedena su i socijalna prava koja štite zaposlenike od nesreća na radu i uvođenja socijalnog osiguranja - mirovine, nacionalnog osiguranja za socijalnu sigurnost nezaposlenih i zdravstvenu zaštitu zaposlenika. Razvoj socijalne države, a kasnije i države blagostanja, nastavio se, a najveće širenje je doživjelo nakon drugog svjetskog rata, posebno u tzv. zlatno razdoblje državnog blagostanja do 1970. godine, kada je formirana "socijalna uloga" države. U ovoj fazi postojalo je uvjerenje, da veća država blagostanja (kroz zajamčene novčane i uslužne oblike pomoći građanima) pomiče potražnju na tržištu rada, ulaganje u znanje i iskustvo. U 1980-ima, međutim, uloge države se je pomaknula od pružanja skrbi prema pronalaženju načina da se smanje troškovi (rashodi iz proračuna) zemalja. Odnos između (ekonomske) efikasnost i (socijalne) sigurnosti postao je sve ozbiljniji, što je dovelo do ograničenja države blagostanja i izdataka za blagostanje. Često su počeli spominjati t. j. kriza države blagostanja, što je značilo ponovnu procjenu ravnoteže između prava i dužnosti korisnika prema socijalnih naknada. Od prethodne sustavne uloge za skrb, zemlje su se više fokusirale na individualističku perspektivu rješavanja socijalnih problema (siromaštvo). Od koncepta blagostanja bez uvjeta („welfare“), prelazak na koncept blagostanja kroz rad ("workfare") počeo je dominirati Kopač, 2004; Fulcher, 2010; Lødemel in Moreira, 2014; Leskošek in Dragoš, 2014; Lessenich, 2015).

Kot odgovor na ekonomsko in moralno krizo države blaginje se je pojavila in uveljavila paradigma aktivacije oz. pristop aktivacije 'pasivnih' prejemnikov socialnih pomoči. Koncept aktivacije se je sprva oblikoval znotraj politike zaposlovanja, nato pa se je postopoma razširil tudi na druga področja, med drugim tudi na področje socialne politike (Lødemel in Moreira, 2014). Pričela se je poudarjati potreba po prehodu od t. i. pasivnih politik držav blaginje, ki socialne stiske in (dolgotrajno) brezposelnost blažijo predvsem z dodelitvijo denarnih prejemkov (z zagotavljanjem osnovnega dohodka za preživetje), k aktivnim politikam, ki preko storitev zaposlovanja in usposabljanja stremijo k aktivnemu vključevanju brezposelnih in neaktivnih v ekonomsko in družbeno življenje (Van Berkel in Van der Aa, 2005). Princip aktivacije za zagotavljanje posameznikove aktivne vključenosti v družbo in družbene procese poudarja pomen plačanega dela oz. zaposlitve – pomembno je, da posameznik aktivno sodeluje na trgu dela. Kot tak je princip aktivacije način ohranjanja obstoječe zasnove sistemov socialne varnosti, ki temeljijo na tesni povezavi socialne zaščite in sistema dela (zaposlitve). Aktivacijska politika predpostavlja, da je aktivno življenje in participacija boljše kot pasivno prejemanje socialnih transferjev, in to tako z vidika posameznika kot z vidika družbe (sistema).

Kao odgovor na ekonomsku i moralnu krizu države blagostanja, pojavila se i uspostavila paradigma aktivacije ili pristup aktiviranja 'pasivnih' primatelja socijalne pomoći. Koncept aktivacije prvotno se razvio u okviru politike zapošljavanja, a zatim se postupno proširio na druga područja, uključujući i područje socijalne politike (Lødemel i Moreira, 2014). Počela se je naglašavati potreba za promjenom od t.z. pasivne politike zemalja blagostanja, koje ublažavaju socijalnu nevolju i (dugoročnu) nezaposlenost uglavnom dodjeljivanjem novčanih naknada (pružanjem osnovnog dohotka za opstanak), do aktivnih politika, koje putem usluga zapošljavanja i obuke nastoje aktivno uključiti nezaposlene i neaktivne u ekonomski i društveni život (Van Berkel i Van der Aa, 2005). Načelo aktivacije kako bi se osiguralo aktivno sudjelovanje pojedinca u društvu i društvenim procesima naglašava važnost plaćenog rada ili zapošljavanje - važno je da se pojedinac aktivno uključi u tržište rada. Kao takvo, načelo aktivacije je način očuvanja postojećeg koncepta sustava socijalne sigurnosti koji se temelji na uskoj vezi između socijalne zaštite i sustava rada (zapošljavanja). Aktivacijska politika pretpostavlja da su aktivniji život i participacija bolji od pasivnog primanja socijalnih transfera, i to sa stajališta pojedinca i sa stajališta društva (sustava).

Mnogi avtorji (začenši s skandinavskimi) so aktivacijo začeli razumeti širše od poudarjanja zgolj plačanega dela za vključitev v družbo. Leta 1999 se je zaradi težavnosti zaposlovanja težje zaposljivih oseb, ki potrebujejo prilagojene programe in za katere pogosto cilj tržne zaposlitve niti ni realno izvedljiv, prvič pojavil pojem socialne aktivacije. Slednji aktivacijo opredeli kot sodelovanje v družbi ne le preko plačanih oblik dela, temveč tudi neplačanih (Van Berkel, Coenen in Dekker, 1999). Socialno aktivacijske politike se za razliko od večine aktivacijskih politik, ki v središče postavljajo najprej delo oz. zaposlitev, osredotočajo na osebo kot celoto in aktivacijo razumejo kot večdimenzionalen pristop za ponovno vključitev ljudi na trg dela in v družbo. Socialno aktivacijo razumejo kot vlaganje v zmožnosti ljudi za dosegljive nivoje funkcioniranja na različnih področjih življenja (EC, 2007). Pristop socialne aktivacije poudarja krepitev moči oseb, ki tvegajo socialno izključenost, preko različnih družbenih aktivnosti in grajenje njihovih kompetenc z namenom zagotavljanja socialne vključenosti. Hkrati pa je posredni namen socialne aktivacije še vedno tudi izboljšati zaposljivost oseb in posledično (kadar je možno) tudi zaposlitev (Trbanc idr., 2015).

Mnogi autori (počevši od skandinavskog) počeli su shvaćati aktivaciju šire od isticanja isključivo plaćenog rada za uključivanje u društvo. 1999. godine, zbog poteškoća u zapošljavanju teško zapošljivih osoba kojima su potrebni prilagođeni programi i za koje često cilj zapošljavanja na tržištu nije realan, pojavio se pojam socijalne aktivacije. Potonji aktivaciju definira kao sudjelovanje u društvu ne samo kroz plaćene oblike rada, već i neplaćeno (Van Berkel, Coenen i Dekker, 1999). Politike socijalne aktivacije, za razliku od većine aktivacijskih politika koje stavljaju posao na prvo mjesto odnosno zapošljavanje, fokusiraju se na osobu kao cjelovito i aktivaciju razumiju kao višedimenzionalni pristup reintegraciji ljudi na tržište rada i u društvo. Pod socijalnom aktivacijom podrazumijeva se ulaganje u sposobnost ljudi da dostignu razinu funkcioniranja u različitim područjima života (EC, 2007). Pristup socijalne aktivacije naglašava jačanje moći ljudi kojima prijeti socijalna isključenost kroz različite društvene aktivnosti i izgradnju njihovih kompetencija kako bi se osigurala socijalna uključenost. Istodobno, neizravna svrha socijalne aktivacije još uvijek je poboljšati zapošljivost osoba, a time i (gdje je moguće) i zapošljavanje (Trbanc i sur., 2015).

Vir: Smernice za krepitev partnerstva na področju socialne aktivacije, projekt 2SoKroG, Interreg V-A SI-HR, marec 2019

Povzela: dr. Klavdija Rižnar

ZRS Bistra Ptuj, vodja projekta 2SoKroG